Pred sto leti na pot okrog sveta

Alma M. Karlin je pred sto leti, ko je odšla na potovanje okrog sveta, izbrala zelo redko in neodvisno ustvarjalno pot, ki bi jo bilo danes zelo težko ponoviti. Jerneja Jezernik je že z naslovom svoje nemške biografije o njej »Alma M. Karlin – Mit Bubikopf und Schreibmaschine um die Welt« (Alma M. Karlin – S pričesko bubi in pisalnim strojem okrog sveta), oznanila, da beseda v knjigi ne bo tekla o običajni ženski svojega časa. Bubikopf je nemška beseda za žensko pričesko s kratkimi, zadaj posnetimi lasmi, kakršno so nosile napredne ženske v dvajsetih letih 20. stoletja, aristokratinje, feministke, umetnice, ženske, ki so študirale, skratka ženske, ki so hotele biti neodvisne od moških.

»Almina pričeska pa ni bila toliko povezana s temi razlogi, čeprav je bila seveda s svojo karierno potjo prav na vrhu lestvice neodvisnih žensk, temveč z dejstvom, da Alma nikoli ni hodila k frizerju. Kar sama je vzela v roke škarje in si odrezala svoje dolge lase, saj je bilo tako za pot okrog sveta najbolj praktično. Almino biografijo Ein Mensch wird, ki je leta 2019 izšla pri berlinski založbi AvivA (v slovenščini je prevedena kot Sama) so v okviru knjižnega sejma predstavljali celo v nekem frizerskem salonu v Leipzigu,« pripomni Jezernikova in doda: »V slovenskem prostoru pa je bila Almina kratka pričeska za tisti čas kar precejšnja provokacija.«

Najljubša ji je bila Japonska

Seveda ni bilo preprosto pred sto leti potovati kot ženska, sploh sama, in ženska, ki se je morala za povrhu na poti preživljati s svojim delom. »Večkrat se je zaposlila kot zasebna učiteljica, pa vendar so bili njeni prihodki na potovanjih zelo pičli, njena kosilo in večerja sta bila pogosto samo voda in kruh. Vedno je potovala v najnižjem razredu in za pot iz Honoluluja na Japonsko si je morala celo izposoditi denar, kar je bil v njenih očeh zelo velik greh. Ko je na Japonskem dobila službo, je bilo prvo, kar je naredila, da je poravnala ta dolg,« pripomni Jezernikova. Japonska je tudi zaradi boljšega ekonomskega položaja, ki ga je tam imela, postala njena najljubša dežela.

Dobila je namreč službo na nemškem veleposlaništvu in s tem priložnost za srečanja z japonskimi umetniki, slikarji, pisatelji ... Ker je imela nekaj več denarja, je z Japonske prinesla tudi več dragocenih predmetov, ki si jih prej ni mogla privoščiti. Iz Peruja je denimo prinesla le nekaj školjk in drobnih risbic, ki jih je sama narisala, ker ni imela denarja, da bi kupila razglednice, kot je to počela pozneje na poti okrog sveta.

Med svojim potovanjem okrog sveta med letoma 1919 in 1927 je Alma M. Karlin napisala ogromno  potopisnih besedil, pa vendar je bila zelo žalostna, ker odziv v Evropi ni bil takšen, kot je pričakovala. »Nekje na sredini svojega potovanja, na Kitajskem ali Japonskem, je pisala za več kot 20 evropskih časopisov, pisala pa je tudi kratke avtorske zgodbe. Ko se je po osmih letih s potovanja okrog sveta vrnila v domače Celje, je mislila, da jo bodo meščani pričakali z lovorikami in navdušenjem, pa na železniško postajo ni bilo nikogar.« 

Jerneja Jezernik: »Po izidu moje prve monografije leta 2009 se je oglasila neka gospa, ki jo je poznala, in rekla, da ji je kot deklica pomagala nesti domov nekaj sulic, ki jih je nabrala na Novi Gvineji.« Ko je Alma končno prišla domov, je najprej uredila svoje potopisne spise,  prekinila sodelovanje s svojim dotedanjim agentom Loisom Hammerjem in sama poiskala nemške založnike, ki so želeli izdajati njena dela. To je obrnilo njeno pot navzgor. Leta 1929 in 1930 je izšel Almin prvi potopis v dveh delih, nato pa v t. i. ljudski izdaji, v cenovno ugodnejši različici (v času hude gospodarske krize so vseeno hoteli ponatisniti knjigo za bralce) celo v treh delih. 

Pisateljica, ki je zanetila zanimanje za žensko literaturo

»Ker so bila njena dela tako zelo popularna, so izhajala v precejšnjih nakladah. Pregledala sem Almino zapuščino v NUK-u in lahko  rečem, da se kar ne moreš načuditi, koliko recenzij je izšlo samo o njenih potopisih v vseh mogočih časopisih po svetu. Kmalu so ti izšli tudi v angleščini, finščini itd. Takšnega števila recenzij, kot jih je na mednarodnem trgu dosegla Alma M. Karlin, ni dosegel noben drug slovenski avtor. Seveda ne gre samo za potopise, tudi z zbirko kratkih zgodb Smrtonosni trn je požela izjemen uspeh.

Na treh listih A4 formata je zbrano zgolj to, kje vse so bile recenzije o knjigi objavljene. »Pregledala sem tudi veliko pisem, ki so jih Almi pošiljali njeni bralci in oboževalci. Med njimi je bilo eno posebej zanimivo. Neki nemški akademik je namreč zapisal, da doslej z žensko literaturo ni hotel imeti nobenega opravka in zato ni prebral nobenega dela kakšne ženske, vse dokler ni dobil v roke potopisa Alme M. Karlin. Ta ga je tako navdušil, da je spremenil svoj nazor in začel prebirati žensko literaturo,« pripomni Jezernikova. 

Ravno pred kratkim se ji je oglasil še en nemško govoreči bralec, menda največji specialist za potopise v nemškem jeziku iz obdobja tridesetih let prejšnjega stoletja, ki pa ni poznal Karlinove. »Ko je dobil v roke potopis Samotno potovanje, je prišel do zaključka, da bo moral popraviti svojo lestvico najboljših potopisov, ker je zdaj prepričan, da so prav Almini najboljši,« izpostavi Jezernikova in doda, da je bila v tridesetih letih 20. stoletja Alma M. Karlin med najbolj priljubljenimi avtorji potopisov na nemško govorečem področju. Svoje potopise je gradila na doživetjih, ki so se njej sami kot samotni ženski popotnici in amaterski raziskovalki vseh področij kulture, znanosti in umetnosti pripetili na potovanjih. 

Napisala je več kot 300 pesmi

S seboj na potovanje je Alma vzela slovar v desetih jezikih, ki jih je govorila, ki ga je napisala sama in  je tudi ohranjen. »Pri raziskovanja Alminega dela je zelo dobro, da znaš nemški jezik, da lahko prideš do vseh virov, kar pri mnogih, ki se danes ukvarjajo z njo, ni samoumevno,« pripomni Jezernikova in doda: »Poleg tega moraš ves čas sestavljati mozaik Alminih potovanj, ker so posamezni drobci razsejani v toliko besedilih in predmetih, ki jih je prinesla s potovanj.«

V NUK-u je odkrila dnevnik, ki je bil podlaga za njene potopisne knjižne izdaje, vendar pravi, da bi ga bilo smiselno izdati tudi kot samostojno knjigo. »V njem se mi je razkrila kopica novih podatkov, povezanih z njenimi potovanji po Peruju. Vedno je nekako nakazovala, da je v perujski Arequipi ostalo njeno srce, vendar nihče ni natančno vedel, kaj je mislila. V tem dnevniku pa razkrije ime moškega, v katerega se je zaljubila. To je bil César Atahualpa Rodríguez Olcay, ravnatelj knjižnice v Arequipi in pesnik.« 

»Alma je o njem zapisala, da je genialen pesnik, in to so mi potrdili tudi kulturni krogi v Peruju.« S svojim delovanjem je vplival na razvoj celotne perujske književnosti. Alma je še pred Césarjevim vzponom prepoznala njegovo veličino in nadarjenost, kar je zaznamovalo tudi njeno literarno ustvarjanje. Iz tega obdobja je ohranjenih kar nekaj Alminih pesmi – ena je objavljena tudi v pesniški zbirki Dediči luči, ki je izšla v okviru založniške serije Jerneje Jezeršek Z Almo v svet.

»Pred izdajo te zbirke smo mislili, da je Alma pisala predvsem potopise, malo manj smo vedeli, da je pisala tudi romane z žensko tematiko, pa romane z duhovno in teološko vsebino;  da je napisala tudi več kot 300 pesmi, pa so vedeli le redki. Zdelo se mi je, da je prav, da dopolnim tudi ta del Almine podobe, zato sem izdala njeno prvo pesniško zbirko, ki je Alma za časa svojega življenja ni dočakala,« pojasni Jezernikova, ki je k prevajanju povabila dr. Boštjana Dvořaka, jezikoslovca z občutkom za poezijo, ki živi in predava v Berlinu ter govori kar 32 svetovnih jezikov.

Čudakinja in posebna

Jerneja Jezernik: »Z Almo Karlin sem se srečala že v času, ko sem hodila na Kajuhovo gimnazijo v Celju, vendar v šoli – niti pri slovenščini niti pri nemščini – nismo o Almi ničesar slišali. Zato je bilo zame toliko večje presenečenje, ko sem nekega dne hodila proti celjski železniški postaji in na nekem vogalu opazila spominsko ploščo, na kateri je z velikimi črkami pisalo, da se je v tej hiši rodila Alma Maksimilijana Karlin, svetovna popotnica in pisateljica.

Bilo je nekaj posebnega, da je v tako majhnem in provincialnem mestu, kot je Celje, živela ženska takšnega formata.« V celjski knjižnici si je Jerneja izposodila nekaj Alminih knjig in jih začela brati v nemščini. »Čeprav seveda še nisem brala tako dobro nemško kot pozneje, sem lahko doumela razsežnost njenega potovanja, in to me je res prevzelo,« pove.

»Alma M. Karlin je bila Celjanka, o kateri še nikoli nisem ničesar slišala. Začela sem spraševati ljudi, kdo je bila, in dobila precej zanimivih odgovorov. Večina jo je označevala za Nemko. Sama sem kasneje prišla do spoznanja, da smo bili Slovenci še v osemdesetih letih 20. stoletja močno zaznamovani z drugo svetovno vojno. Še vrsto desetletij po njenem koncu nismo znali razlikovati med nemščino kot jezikom kulture in literature in nacionalsocialistično ideologijo.«

Druga najpogostejša beseda, s katero so se Celjani spominjali Alme M. Karlin, je bila čudakinja in posebna, nekateri so ji pravili tudi lezbijka ... »Besedo čudakinja so uporabili prav vsi, ki sem jih povprašala o njej.« Nekateri so jo imeli tudi za vohunko, seveda v povezavi z nacionalsocializmom, kar se je kasneje izkazalo za zmotno.

Alma je bila celjska Nemka, državljanka habsburške monarhije, ki je v Avstro-Ogrski cenila njeno multikulturnost in večjezičnost, vendar je bila sama najraje zunaj teh okvirjev in je sebe videla kot državljanko sveta. »Na knjižnih sejmih v tujini so me pogosto spraševali, kakšen je bil odnos med Slovenci in Nemci, ko je Alma M. Karlin živela v Celju. Bilo je zelo zapleteno, sploh pa za Almo, ki je bila po svojem prepričanju predvsem državljanka sveta,« pove Jezernikova. 

Tudi Alma je bila otrok svojega časa

Preživela je prvo in drugo svetovno vojno, veliko gospodarsko krizo, šest različnih državnih tvorb (habsburška monarhija, država SHS, Kraljevina SHS, Kraljevina Jugoslavija, Tretji rajh, FDRJ)  in tri ideologije (jugoslovanski unitarizem, nacizem in komunizem), bivala je v času, ki neodvisnim ženskam ni bil naklonjen. Njena mama, sicer učiteljica v mestni dekliški šoli, si je želela, da bi se hči bogato poročila, Alma pa se s tem malomeščanskim vzorcem, ki je bil v tistem času večinski, ni strinjala. Zase si je izbrala drugo pot in na njej vztrajala vse življenje. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije je nekaj časa vladal pravi kaos, nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo.

Alma je nenadoma prejela potni list Kraljevine SHS, še prej je doživela tudi državo SHS, ki ji je bila tuja. Zelo je namreč spoštovala vrednote avstro-ogrske monarhije in se je težko vključila v novo družbo. »Čeprav so bile te vrednote v mnogih pogledih zelo tradicionalne, posebej kar zadeva žensko in njen prostor, ji je to s svojimi potovanji uspelo preseči. V zelo kratkem času se je v njej zgodila velika preobrazba,« pripomni Jezernikova. Odločila se je, da gre raje po svetu.

Alma je v svojem času presegla marsikatero mejo, tako v geografskem kot v socialnem pogledu, pa vendar je bila tudi otrok svojega časa, tako kot smo to nezavedno mi vsi. »Velikokrat pri Almi opazimo značilno evropsko večvrednost, ki se je pokazala predvsem v Peruju, kjer je imela kot ženska zelo slabo izkušnjo zaradi nadlegovanja moških, doživela je celo poskus posilstva.

To je bil seveda razlog, da si je ustvarila zelo slabo sliko o Perujcih. Ta slika pa je skoraj popolnoma drugačna na Japonskem, kjer je imela, prvič, dostojno službo, in drugič, všeč ji je bila zadržana japonska kultura, ki je do ženske vzpostavljala dovolj veliko fizično razdaljo in negovala idejo o nedotakljivosti lastnega telesa, do katerega je Alma vse od otroštva imela izredno slab odnos in ga nikoli ni mogla zares sprejeti.«

NUK hrani več kot 70 velikih škatel Alminih del

Prvi aktiven stik Jerneje Jezernik z Almo M. Karlin je bil prevod Smrtonosnega trna in Japonskih novel. Oba prevoda sta bila povezana z obsežnim raziskovanjem Alminega življenja in dela v Peruju, v Panami ter na Japonskem, kar je avtorica predstavila v spremni besedi ter z njo navdušila tako urednike kot bralce.

»Na podlagi tega so pri Mladinski knjigi predlagali, da si Alma zasluži samostojno monografijo, ki je izšla leta 2009 z naslovom Alma M. Karlin – državljanka sveta, ob 120. obletnici njenega rojstva. Kasneje je Jezernikova napisala še dve biografiji o Almi: Nisem le napol človek: Alma M. Karlin in njeni moški, ki je izšla pri založbi Sanje, ter že omenjeno Alma M. Karlin – Mit Bubikopf und Schreibmaschine um die Welt, ki je izšla v nemškem jeziku pri celovški založbi Drava. »Z njo sem se želela Almi približati tudi v jeziku, ki ga je sama govorila in se v njem literarno izražala,« pojasni Jezernikova.

Za potopise je bilo v tridesetih letih 20. stoletja veliko zanimanje, poleg tega je šlo za politično nesporna dela, zato so bili vsi Almini potopisi v nemškem jeziku tudi objavljeni. Slovenski prevod Alminega potopisa Samotno potovanje pa smo dobili šele leta 1969, kar je bil tudi prvi izid kakega dela Alme M. Karlin v slovenščini. V zadnjih letih je bilo v Sloveniji izdanih veliko Alminih del, vendar pa je to zgolj peščica vsega, kar je napisala. Največji del Almine literarne zapuščine je ohranjen v NUK-u v Ljubljani. Sestavlja jo več kot sedemdeset velikih škatel, v vsaki se skrivajo tri do štiri Almina dela in še vrsta drugega gradiva.

Gre za najbolj pogosto izposojano gradivo v knjižnici. Ker je tako široko in večplastno, ga proučujejo vsi mogoči raziskovalci – antropologi, etnologi, germanisti, slavisti, botaniki, pesniki ... Ko je Jerneja Jezernik delala kot učiteljica v slovenski dopolnilni šoli v Nemčiji, najprej v Stuttgartu in potem v Berlinu, je v Berlinski državni knjižnici (Staatsbibliothek zu Berlin) odkrila še en del Almine literarne zapuščine, za katerega se dotlej ni vedelo. »Ta sicer vsebuje le tri velike škatle, vendar so v njih shranjena zelo posebna Almina dela iz zapuščine njenega najljubšega založnika Maxa Möhringa iz Leipziga, ki vključujejo tudi njuno medsebojno korespondenco. 

Möhring je še po drugi svetovni vojni hotel izdati vsa Almina dela, vendar so mu težke povojne razmere omogočale izdajo le ene drobne knjižice, to je bila Najmlajša vnukinja častitljivega I Čaa. »Težava je bila, da ni bilo na voljo dovolj papirja, zato so jo lahko natisnili le v omejenem številu izvodov, medtem ko so Almi pisali številni ljudje z željo, da bi jo radi brali.

Če primerjam z današnjim časom, pa je treba reči, da je bila Najmlajša vnukinja častitljivega I Čaa vendarle natisnjena v 5000 izvodih, kar so za današnji slovenski in celo za neodvisni nemški trg, ki pokriva takšne izdaje, kar visoke številke,« pripomni Jezernikova, ki je delo prevedla v slovenščino in ga izdala kot prvo knjigo v lastni založniški seriji Z Almo v svet. »Zanimivo je, da se je ta literarna dediščina po Möhringovi smrti, v osemdesetih, še v času berlinskega zidu, pojavila v Zvezni republiki Nemčiji, kamor je skrivnostno prispela iz Nemške demokratične republike, od koder je prihajal Max Möhring.

Leta 2006 sem tudi sama začela zahajati v Berlinsko državno knjižnico in pregledovati Möhringov arhiv. V knjižnici so se tega zelo razveselili, saj so že sami iskali človeka, ki bi ga zanimalo raziskovanje tega arhiva, ki bi znal nemško in slovensko in bi se za povrhu še spoznal na delo Karlinove.«

Nezaželena, daljna ženska 

Veliko Alminih del bi bilo še vredno izdati, predvsem proznih, duhovnih, teozofskih in avtobiografskih iz vojnih in povojnih časov, tako na slovenskem kot na nemškem trgu, je prepričana Jezernikova. »Le tako bi lahko vsaj približno dopolnili celostni vtis o njej. Alma je v svojih zapisih večkrat poudarila, da mnoga njena dela, celo tista, ki jih je sama videla kot najpomembnejša, niso izšla, ker razmere na trgu tega niso dopuščale ali pa ker je bila nepriljubljena pri nemških založnikih. Sama pravi, da so bila v času, ko je Hitler v Nemčiji prevzel oblast, njena dela sicer tolerirana, niso pa smela biti dostopna v knjižnicah Nacionalsocialistične stranke.

Z leti se je ta situacija samo še bolj zaostrovala, kajti nacionalsocialisti so se zelo zgražali nad duhovnim, teozofskim romanom Isolanthis, kjer Alma opisuje zaton velike atlantidske civilizacije, ker so ljudje postali zlobni in manipulatorski. V njej so razbrali, da Alma napoveduje propad Tretjega rajha, kar je bil razlog, da so jo poskušali onemogočiti.

Celo njen leipziški založnik v svoji korespondenci piše, da potem ko se je Hitler utrdil na oblasti, ni bila več zaželena, čeprav ni bila prepovedana avtorica,« pojasni Jezernikova. Kmalu je izbruhnila vojna in Alma M. Karlin ni mogla več objavljati v nemškem jeziku, poleg tega ni imela več stikov s svojimi založniki v tretjem rajhu, s tem, da je ščitila politične emigrante, ki so bežali pred Hitlerjem, pa si je sploh utrla ravno nasprotno pot.

»Bila je proti nacizmu, vendar je imela na nemškem trgu knjige, od katerih je živela. Potem ko je v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Hansa Joachima Bonsacka, se je javno vključila v nasprotovanje Hitlerjevemu režimu,« pripoveduje Jezernikova. O tej njeni izkušnji je pri celjski Mohorjevi družbi izšel Jernejin prevod Daljna ženska, v nemškem izvirniku Ferne Frau. Želela si je, da se slovenski narod osvobodi izpod nacističnega jarma, vendar je prav tako nasprotovala komunizmu.  

»V Berlinski državni knjižnici hranijo tudi zadnje Almino pismo, v katerem svojemu najljubšemu založniku Möhringu pripoveduje, da je že zelo bolna in tik pred smrtjo, vendar si želi, da bi njena dela izdajal še naprej. Pove mu, da v domačem Celju ne zaupa več nikomur razen svoji sestri po duši Thei Schreiber Gammelin, s katero je živela, ter da je edino, kar si želi, da bi umrla na svobodi,« pripoveduje. Hotela je zapustiti Jugoslavijo, saj so jo ves čas, čeprav je bila v partizanih, gledali kot Nemko. Tako je padla v nemilost povojne jugoslovanske oblasti in postala zamolčana pisateljica. 

Predsodki zaradi nemščine

»Še danes se srečam s predsodkom, da je pisala v nemščini. Zanimivo je, da Slovenci nimamo nobenega pomisleka v zvezi z Valvasorjem, ki ga nadvse cenimo, pa je vsa svoja dela napisal v nemščini, medtem ko nas je nemščina pri Almi tako zelo zmotila,« pripomni Jezernikova. Ko so Karlinovo vprašali, kakšna je zares njena identiteta, je dejala, da Slovenka ni, ker je Slovenci niso nikoli sprejeli, Nemka pa tudi ne želi biti, ker so se pripadniki njenega naroda tako posurovili za časa nacionalsocializma, in da je edino državljanka sveta beseda, s katero se lahko identificira. Svoboda individuuma je bila za Almo temeljna vrednota in za svojo politično držo je plačala visoko ceno.

»Dejstvo, da je vsa svoja dela napisala v nemščini, je gotovo razlog, da je bila v Sloveniji dolga desetletja zamolčana in smo jo z izjemo njenega Samotnega potovanja, ki je izšlo leta 1969, odkrili šele v devetdesetih,« doda sogovornica. 
»Ker je Alma pisala v nemščini, pa ne smemo pozabiti, da za njeno celovitost niso pomembni samo prevodi v slovenščino, temveč tudi izdaje neobjavljenih nemških besedil v knjižni obliki,« nadaljuje Jezernikova.

V sodelovanju z berlinsko založbo AvivA je izdala doslej dve Almini knjigi v nemškem izvirniku: to sta njena avtobiografija Ein Mensch wird, ki jo v slovenskem prevodu poznamo kot Sama, in potopis Einsame Weltreise (Samotno potovanje), ki je izšel leta 2019, njena tretja knjiga v nemščini, ki je izšla lani, že omenjena Mit Bubikopf und Schreibmaschine um die Welt, pa je izšla pri celovški založbi Drava. Želi si, da bi tudi nemški bralci, ki Alme še ne poznajo tako dobro kot slovenski, lahko o njej dobili bolj celostno podobo.

»Takšno bi jo radi predstavili tudi na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, ko bo Slovenija na tem najbolj pomembnem knjižnem sejmu na svetu nastopila kot častna gostja.«

Članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2021)

Več o reviji Gea >